Naša jata

Našo jato sestavlja pisana paleta letal: od jadralnih do vojaških.
Najstarejše v jati je bilo narejeno v letu 1943. Ena najnovejših
pridobitev pa je letalo Čavka , ki je bilo leta 1958 proizvedeno v
tovarni Letov v Ljubljani.

Na začetku delovanja društva, leta 2018, smo razpolagali le s
štirimi letali. Trenutno pa se ekipa Letov ponaša z 9. letali, s
katerimi se predstavljamo tako doma kot v tujini (Češka, Slovaška,
Hrvaška, Avstrija, Poljska, Rusija, Srbija, Nemčija..).

Podrobnejšo predstavitev letal si lahko preberete spodaj v tehničnem
opisu, kjer boste našli tudi slikovno gradivo.

    EON Olimpija enosed leto izdelave: 1953 konstruktor: Hans Jacobs

Olimpija 2b
V zgodovini jadralnega letalstva ni bolj znanega jadralnega letala. Olimpija je namreč edino
olimpijsko jadralno letalo, čeprav celo ona ni letela na nobeni olimpijadi.
Leta 1938 je bil razpisan natečaj za konstrukcijo olimpijskega jadralnega letala. Za naslednje
olimpijske igre 1940. leta v Helsinkih je bilo predvideno tudi tekmovanje v jadralnem letenju. Vsi
tekmovalci bi morali nastopiti na istem tipu jadralnega letala. Na natečaj je bilo prijavljenih pet
jadralnih letal: dve nemški, dve italijanski in eno poljsko. Februarja 1939. leta je mednarodna žirija
izbrala nemško jadralno letalo Meise (sinica). Ta izbor je še dolgo izzival dvome. Po podatkih na
papirju in po ocenah jadralne javnosti je bilo poljsko jadralno letalo Orlik najboljše. In takrat naj bi
vpliv nemškega »lobija« odločil v prid letala Meise. Mogoče je res bilo tako, mogoče pa tudi ne.
Lahko je odločila konstrukcijska enostavnost Meise.
Konstruiral jo je legendarni konstruktor Hans Jacobs. Pokazalo se je, da je Meise, ki je dobila novo
ime Olimpija odlično jadralno letalo. Po zmagi na natečaju, so načrte za Olimpijo poslali po celem
svetu. V več državah so začeli z izdelavo, čeprav je bilo očitno, da olimpijade 1940. leta ne bo. Po
vojni jadralno letenje ni bilo v programu olimpijskih iger. Vendar je Olimpija bila tako uspešna, da so
jih izdelovali še v šestdesetih letih. V Franciji, Nemčiji in Angliji so jih izdelovali v velikih serijah.
Skupaj jih je bilo narejenih okoli tisoč.

Naša Olimpija je bila izdelana v Angliji. V tovarni Elliot of Newburry so jih izdelali 158. Prvi lastnik je
bila britanska kraljeva mornarica (RNGSA). Po modernizaciji njihove flote so Olimpije prodali klubom.
Ko so tudi klubi v sedemdesetih letih prešli na novejša jadralna letala je tudi naša Olimpija končala v
privatnih rokah.
Letalne lastnosti in upravljivost Olimpije so bili tako dobri, da so jo uporabljali celo v osnovnem
šolanju aerozaprege. Učenci so po uspešnih samostojnih poletih, kmalu poleteli na Olimpiji (vzletanje
s pomočjo vitla). Ko so to obvladali, so jim teoretično razložili kako se leti v aerozapregi. Izbrali so
miren dan z dobro vidljivim horizontom, učenca posadili v Olimpijo in vlečno letalo ga je potegnilo v
zrak. Takšno šolanje so izvajali samo na Olimpiji, čeprav je v tistih časih bilo dovolj drugih enosedov.
Samo Olimpiji so zaupali, da bo učenca srečno pripeljala na zemljo. Zakaj je bila takšna metodika
šolanja? Starejši piloti se spominjajo jadralnega letala Žerjav. Bil je zelo zahteven za upravljanje,
predvsem pa počasen po nagibu. Zato ga niso uporabljali za osnovno šolanje. Podobno je veljalo tudi
za angleške dvosede tistega časa. Za učenca je bilo res lažje spremljati vlečno letalo z izredno
upravljivo Olimpijo. Nekaj podobnega a veliko manj radikalnega smo uporabljali tudi v Jugoslaviji v
šestdesetih letih. Učenci so leteli z učiteljem nekoliko poletov v aerozapregi na Libisu 17 in prvič
samostojno poleteli v aerozapregi na jadralnem letalu Jastreb. Tudi avtor tega besedila se je tako
izšolal.
Olimpija se v zraku obnaša podobno kot zgodovinsko rusko motorno letalo PO-2. S tem letalom so
pogosto leteli ruski pehotni oficirji, ki so dobili le tečaj dveh-treh poletov. Popularni »Kukuruznik« je
kar sam pristal, če je pilot pustil komande. Lastnik Olimpije se včasih pošali, da Olimpija ne potrebuje
ne pilota za letenje in ne termike za jadranje; vse lahko naredi sama.

Rubik-26 Gobe dvosed leto izdelave: 1988 konstruktor: Erno Rubik

R-26 Góbé je eno iz vrste kovinskih jadralnih letal, ki jih je od leta 1957 zasnoval madžarski
konstruktor Ernó Rubik. To je dvosedežno jadralno letalo, namenjeno za osnovno šolanje. Zanimiv je
položaj pilotov v kabini: drugi sedež je višje in omogoča učitelju odličen razgled naprej. Prototip je
prvič poletel leta 1961. Serijska proizvodnja se je začela leta 1962, prvo serijsko letalo pa je poletelo
avgusta 1963. Proizvedli so jih 193. Petnajst so jih izvozili na Kubo, po enega pa v Združeno
kraljestvo, v ZDA in v Avstrijo. Za izvoz na Zahod so letalo prilagodili in izdelali serijo letal z oznako R-
26SU. Kljub temu pa prodaja v Zahodno Evropo ni posebej uspela. Letalo, ki ga imamo v floti kluba
Letov je iz te serije.
R-26 Góbé je pretežno aluminijaste monokok konstrukcije. Krila imajo kovinsko torzijsko škatlo pred
edinim glavnim nosilcem, prekrito z valovitimi ploščami iz aluminijeve zlitine, na zadnji polovici so
krila in komandne površine pokrite s platnom. Krilo ima modificiran profil Göttingen 549. Zračne
zavore tipa Schempp-Hirth so na spodnji in zgornji površini krila. Valovita pločevina iz aluminija na
prednjih robovih kril se je izkazala za dovolj trdno, zato ima krilo bistveno manj reber in kovic v
primerjavi s podobnimi kovinskimi konstrukcijami. Rezultat so bili nižji proizvodni stroški in – skupaj s
široko uporabo blaga na zadnjih robovih in trupu – nizka lastna teža, primerljiva z enosedežnimi
jadralnimi letali. Letalo ima neuvlačljivo glavno kolo in smučko na repu. Uravnoteženo smerno krmilo
je izredno veliko in učinkovito. Letalo je lepo obvladljivo, zlasti na majhnih hitrostih.
Komande letala so povezane s krmili z ročicami (tudi smerno krmilo).
Drugi sedež nima instrumentov; zadnji sedež je toliko dvignjen, da ima učitelj dober pogled na
instrumente, nameščene pred učencem. Kot dodatna oprema je bil na voljo ločen komplet
instrumentov za zadnji sedež, zaradi česar so to jadralno letalo uporabljali tudi za šolanje brez
zunanje vidljivosti.
R-26S je bil zasnovan tako, da ga je mogoče enostavno razstaviti za kopenski prevoz s prikolico. Leta
2010 je bilo v madžarskem civilnem registru še sedemdeset R-26 in sedeminpetdeset R-26SU.

 

Slingsby skylarke 2B enosed leto izdelave 1957 konstruktor: John Reussner

Slingsby Tandem Tutor dvosed leto izdelave 1951 konstruktor: John Sproule

Slingsby T-31 Tandem Tutor
T-31 je dvosedežno jadralno letalo, razvito na osnovi enosedežnega šolskega letala T-8 Kirby Tutor iz
leta 1937. Nastalo je v času, ko so po svetu opuščali stari način šolanja z enosedežnimi jadralnimi
letali in prehajali na nov način šolanja z dvosedežnimi letali. Želeli so klubom in RAF dati enostavno,
lahko in poceni šolsko letalo. V razvojni liniji je bilo med Kirby Tutorjem in Tandem Tutorjem še eno
letalo: T-29 Motor Tutor. Trup Kirby Tutorja so toliko podaljšali, da so v kljun lahko montirali motor.
Krila in repne površine so ostale nespremenjene. Za dvosedežnega Tandem Tutorja so trup malo
razširili in predelali kljun, da so dobili prostor za sedež učenca. Trup ima v sprednjem delu prerez
šesterkotnika in v zadnjem delu prerez peterokotnika. Zgrajen je iz lesene rešetke in oblečen s
platnom. Krila so na pogled povsem enaka kot pri T-8, le zaključki kril so na vsaki strani skrajšani za
dva cm. Tudi repne površine so ostale enake. Leta 1949 je poletel prototip T-31A, kmalu zatem pa so
začeli s serijsko izdelavo T-31B, ki je dobil zračne zavore in majhne dodatne opornice na glavnih
opornicah krila.
Največ teh letal je služilo za osnovno šolanje pilotov v RAF Air Cadets – kar 126. Njihova letala so
dobila oznako Cadet TX Mark 3. Ker je bilo letalo zelo podobno njihovim enosedežnim letalom je bil
prehod z dvosedežnega na enosedežno zelo lahek. Veliko teh letal so imeli tudi klubi po celem
Združenem kraljestvu. Večina teh letal je bilo sestavljenih iz kompletov in rezervnih delov z uporabo
obstoječih Tutorjevih kril. T-31 so izvozili v Burmo, Cejlon, Izrael, Jordanijo, Libanon, Pakistan in
Rodezijo. Poleg tega so nekaj letal izdelali tudi v Argentini, Izraelu in na Novi Zelandiji. V tovarni so za
klub Waikerie v Avstraliji leta 1952. izdelali letalo z povečanim razponom 15,64 m in ga poimenovali
T-35 Austral.
Sredi osemdesetih let so v RAF modernizirali floto in začeli uporabljati stekloplastična letala so T-31
razprodali klubom. Kljub temu to letalo ni doseglo v klubih takšnega slovesa kot starejši brat T-21
Sedbergh iz leta 1944. Tandem Tutorja se je držal sloves letala »za letenje po šolskem krogu in
pristajanje po grbinah na vzletiščih«. Izdelali so več kot 200 teh letal. Nekatere so lastniki pozneje
predelali v preprosta ultra lahka letala Moto Tutor. V sprednjo pilotsko kabino so nameščali
večinoma Volkswagnove motorje in dodali »tricikel« podvozje.

SOKO – Mostar
Galeb G-2  (službena oznaka JRV: N-60)

Prvi polet leta 1961
Leto izdelave letala v naši floti :1969

tehnični podatki letala

mere:
razpon kril z zunanjimi rezervarji: 11.620 m
razpon kril brez zunanjih rezervarjev:10.473 m
dolžina:10.338 m
višina: 3.280 m

teža:
prazno:2585 kg
gorivo v trupu: 705 kg (926.lit)
gorivo v zunanjih rezervoarjih: 337 kg (2×217 lit.)
2 x pilot 80 kg
skupaj polno :3787

motor: Rolls Royce Viper 11 mk 22-6
maksimalna hitrost 812 kilometrov, brez zunanjih rezervoarjev za gorivo
maksimalna višina leta 9000 metrov

posadka: 1 ali 2
Katapultni sedež Folland 1-B