EON Olimpija enosed

Olimpija 2b
V zgodovini jadralnega letalstva ni bolj znanega jadralnega letala. Olimpija je namreč edino
olimpijsko jadralno letalo, čeprav celo ona ni letela na nobeni olimpijadi.
Leta 1938 je bil razpisan natečaj za konstrukcijo olimpijskega jadralnega letala. Za naslednje
olimpijske igre 1940. leta v Helsinkih je bilo predvideno tudi tekmovanje v jadralnem letenju. Vsi
tekmovalci bi morali nastopiti na istem tipu jadralnega letala. Na natečaj je bilo prijavljenih pet
jadralnih letal: dve nemški, dve italijanski in eno poljsko. Februarja 1939. leta je mednarodna žirija
izbrala nemško jadralno letalo Meise (sinica). Ta izbor je še dolgo izzival dvome. Po podatkih na
papirju in po ocenah jadralne javnosti je bilo poljsko jadralno letalo Orlik najboljše. In takrat naj bi
vpliv nemškega »lobija« odločil v prid letala Meise. Mogoče je res bilo tako, mogoče pa tudi ne.
Lahko je odločila konstrukcijska enostavnost Meise.
Konstruiral jo je legendarni konstruktor Hans Jacobs. Pokazalo se je, da je Meise, ki je dobila novo
ime Olimpija odlično jadralno letalo. Po zmagi na natečaju, so načrte za Olimpijo poslali po celem
svetu. V več državah so začeli z izdelavo, čeprav je bilo očitno, da olimpijade 1940. leta ne bo. Po
vojni jadralno letenje ni bilo v programu olimpijskih iger. Vendar je Olimpija bila tako uspešna, da so
jih izdelovali še v šestdesetih letih. V Franciji, Nemčiji in Angliji so jih izdelovali v velikih serijah.
Skupaj jih je bilo narejenih okoli tisoč.

Naša Olimpija je bila izdelana v Angliji. V tovarni Elliot of Newburry so jih izdelali 158. Prvi lastnik je
bila britanska kraljeva mornarica (RNGSA). Po modernizaciji njihove flote so Olimpije prodali klubom.
Ko so tudi klubi v sedemdesetih letih prešli na novejša jadralna letala je tudi naša Olimpija končala v
privatnih rokah.
Letalne lastnosti in upravljivost Olimpije so bili tako dobri, da so jo uporabljali celo v osnovnem
šolanju aerozaprege. Učenci so po uspešnih samostojnih poletih, kmalu poleteli na Olimpiji (vzletanje
s pomočjo vitla). Ko so to obvladali, so jim teoretično razložili kako se leti v aerozapregi. Izbrali so
miren dan z dobro vidljivim horizontom, učenca posadili v Olimpijo in vlečno letalo ga je potegnilo v
zrak. Takšno šolanje so izvajali samo na Olimpiji, čeprav je v tistih časih bilo dovolj drugih enosedov.
Samo Olimpiji so zaupali, da bo učenca srečno pripeljala na zemljo. Zakaj je bila takšna metodika
šolanja? Starejši piloti se spominjajo jadralnega letala Žerjav. Bil je zelo zahteven za upravljanje,
predvsem pa počasen po nagibu. Zato ga niso uporabljali za osnovno šolanje. Podobno je veljalo tudi
za angleške dvosede tistega časa. Za učenca je bilo res lažje spremljati vlečno letalo z izredno
upravljivo Olimpijo. Nekaj podobnega a veliko manj radikalnega smo uporabljali tudi v Jugoslaviji v
šestdesetih letih. Učenci so leteli z učiteljem nekoliko poletov v aerozapregi na Libisu 17 in prvič
samostojno poleteli v aerozapregi na jadralnem letalu Jastreb. Tudi avtor tega besedila se je tako
izšolal.
Olimpija se v zraku obnaša podobno kot zgodovinsko rusko motorno letalo PO-2. S tem letalom so
pogosto leteli ruski pehotni oficirji, ki so dobili le tečaj dveh-treh poletov. Popularni »Kukuruznik« je
kar sam pristal, če je pilot pustil komande. Lastnik Olimpije se včasih pošali, da Olimpija ne potrebuje
ne pilota za letenje in ne termike za jadranje; vse lahko naredi sama.