Pogosto se sklicujem na prijatelja Johna Jamesa Moodyja in njegovo mantro, da je treba za izpeljavo kakšnega (ne)navadnega dejanja imeti v opravičilo vsaj tri razloge. Če jih ni, si jih lahko tudi izmislimo, kajti cilj posvečuje sredstva, in zato, denimo, predstavljamo naše tri: 1/ praznični čas, ki je postregel z zmago Marka Travnerja v klubskem razredu na tekmovanju za Pokal Pribina 2019, 2/ postavitev spletne strani Društva ljubiteljev starodobnih jadralnih letal (ki še ni javno dostopna), 3/ neformalni dogovor z dr. Tomažem Pavlinom, vodjo slovenskega Muzeja športa, da se v okviru nacionalne ustanove lotimo zbiranja artefaktov, ki so povezani s slovenskim jadralnim letenjem.
Da ne bi preveč razvlekli naših treh razlogov, naj bodo naša pojasnila kratka, kajti zavedamo se, da živimo v časih, ko sicer zlahka kakšen zapis opleskamo z všečki, precej težje pa v celoti preberemo daljši zapis.
Skratka, izkoriščamo navdušenje ob zmagi mladega celjskega jadralca in znova obujamo spomin na Milana Boriška, ki je leta 1950 v Örebru na Švedskem, na prvem uradnem svetovnem prvenstvu v jadralnem letenju, osvojil bronasto medaljo. Slovenskim jadralcem, pa čeprav v državi Jugoslaviji, kakšna boljša uvrstitev v posamični konkurenci še ni uspela. Borišku so v Litiji namenili celo poimenovanje ulice.
Njegov sin Milan Likovnik nam je iz zapuščine predstavil edini artefakt, ki je neposredno povezan s tem njegovim uspehom. Govorim o dveh tekmovalnih kartonih (Telephone Report A in B), ki ju je pilot s tekmovalno številko 35 izpolnil 14. in 15. julija 1950 ob pristanku v Karlstad-u in v drugem primeru v mestecu Myssjö, pet milj od Ostesenda. Na poročilu B je še zaznamba napisana s svinčnikom – 400 kilometer Nord Örebro. Poleg pa je še nekaj navodil v angleščini, ki so povezana s tekmovanjem.
Zakaj smo si drznili Marka Travnerja, člana AK Celje, povezati z Milanom Boriškom? Ker je bil na tem svetovnem prvenstvu Maks Arbeiter, nekdanji upravnik AK Celje, četrti. Ne vemo sicer, kako se v omenjenem klubu prenaša izročilo Maksa Arbeiterja, a vendarle menimo, da je na to treba od časa do časa spomniti.
O drugi in tretji točki našega opravičila za omenjeni zapis ni treba kaj posebej dodajati. O vsem tem bomo povedali kaj več, ko bo spletna stran ljubiteljev starodobnikov povsem odprla svoja vrata in ko bomo tudi uradno sklenili dogovor z Muzejem športa, seveda v povezavi z LZS. Fotografije tekmovalnega kartona Milana Boriška pa so mišljene kot prispevek za novo spletno stran.