Od prvega do devetega avgusta smo organizirali na letališču v Sinju drugi zlet starodobnih jadralnih letal Maestral 2019. Na startu smo imeli sedem jadralnih letal: Olimpija 2b, Morelli 100S, Rubik 26 SU Gobe, Topaze, Pirat i Wassmer 30. Na zletu so bili piloti iz Hrvaške, Slovenije, Češke, Srbije, Slovaške in Poljske. Manjkal je le glavni udeleženec – maestral. Pred dvema letoma smo na prvem takšnem zletu imeli maestrala na pretek, letos pa le en dan, pa še to pozno popoldan. Vreme je kljub pomanjkanju maestrala bilo dobro in dalo se je jadrati vse dni, do zgodnjega večera.
Začelo se je z silovito nočno nevihto, ki je podrla vse šotore v kampu in nas prisilila na prenočevanje v veliki klubski sobi. Veter je divjal s tako močjo, da ne pomnim, čeprav letim na tem letališču že 56 let. Šotori so bili le malenkost. Zjutraj smo šele videli posledice divje nevihte. Prikolico Olimpije je dvignilo v zrak in jo vrglo čez prikolico Laka 12 in čez kanal na bližnje polje. Tudi prikolico od Laka je potisnilo nekaj metrov do kanala. Povsod je ležalo polomljeno vejevje, a razen šotorov in poškodovane prikolice ni bilo večje škode. Olimpija je dobro zdržala veter: oba konca kril sta bila privezana na vlečno kljuko avtomobilov. To je naša posebnost – naučili smo se je pred desetletjem v Livnu. Hangar je bil poln, zemlja pa tako trda, da smo imeli težave s sidri. Ob hangarju je ležal tono ali dve težak valjar. Privezali smo eno krilo na valjar in razmišljali, kaj zdaj. Pogled je padel na avtomobil in problem je bil rešen. Pozneje nam valjar ob hangarju ni bil več potreben. Zvečer, po povratku z večerje, smo vedno ob konce kril parkirali dva avtomobila in privezali letalo. Pri dveh letalih so pač potrebni trije avtomobili itd.
Posebnost letošnjega zleta je bila delitev na dve »sekciji«. Prva je bila tradicionalna: letenje s starodobniki. Letalci so uspešno vodili svojo dejavnost. Prišlo je nekaj novih članov, vseh smo bili zelo veseli, a najbolj smo se razveselili Andreja Marna, ki ima doma Olimpijino malenkost starejšo sestro Weihe. Obe sta prvič vzleteli leta 1938. Upamo, da se bosta sestri srečali na naslednjem zletu in leteli skupaj.
Delavnica v hangarju je bila središče naše Šole gradnje starodobnih jadralnih letal. Šef šole je bil seveda Jiři Leník. Redna študenta sta bila Klemen in Boris ter Jiřijev vnuk Vašik, občasno so pouk obiskovali še drugi. Delo na lesenem trupu je bilo za vse zelo zanimivo, zato so v delavnico prihajali radovedneži z vseh koncev. Obnavljali smo trup angleškega dvoseda Slingsby T-31 Tandem Tutor. Prav o tem dvosedu je bilo že precej napisanega, zato le na kratko. Kupili smo ga pred dobrimi petnajstimi leti na letališču Husbands Bosworth. Z zaprto prikolico vred je stal 2000 angleških funtov in je imel veljavno spričevalo o letalnosti. Nekaj let smo z njim obiskovali razne kraje in klube na veliko radost vseh. Bili smo nekajkrat na Češkem, v Bovcu, v Postojni, na Grobniku, v Sinju, na Otočcu in še sam ne vem več kje vse. Zaradi neposrečene menjave solastnika in daljše odsotnosti na letališčih je Tandem Tutor »spal« v svoji prikolici deset let. V tem času smo se veselili prihoda Olimpije, Rubika R-26, Prefecta, Olimpije 419 in 463, da smo kar malo nehvaležno pozabili na Tandem Tutorja. Lani smo začeli akcijo obnove. Krila so že obnovljena, trup smo do tri četrtine obnovili v šoli v Sinju, ostalo bomo naredili letošnjo jesen. Nekaj kovinskih delov bomo morali dati narediti na novo, ker so se izgubili. Že naslednje leto bo Tandem Tutor letel, zanesljivo se bomo z njim udeležili svetovnega zleta v Celju.
Zlet se je tudi letos končal s popolnim uspehom. Ne v zraku in ne na zemlji ni bilo nobenega neprijetnega, nevarnega ali neželenega dogodka. Šolo smo zaprli, nadaljevala se bo jeseni v Kutni Hori na Češkem, kjer ima Jiři svojo delavnico v tovarni jadralnih letal HpH. Čez dve leti nasvidenje v Sinju.